Kaj je droga?
Droga je naravno ali umetno pridobljeno kemično sredstvo, ki zaradi svojih sestavin in učinkov spremeni uživalčevo mišljenje, počutje in vedenje. Še pred nekaj časa so droge delili na mehke in trde, seveda na osnovi njihovega učinka, saj so mehko drogo uvrščali med manj nevarne
( npr. indijska konoplja ) in trde, zelo nevarne ( heroin ). Ta razvrstitev pa danes ne velja več, saj so tudi pri tistih drogah, ki so včasih veljale za mehke in naj ne bi povzročale odvisnosti, dosegli s pomočjo razvite kemijske tehnologije že tako prečiščene in koncentrirane preparate, da delujejo že v majhnih količinah izredno močno in povzročajo kaj hitro odvisnost.
Delitev drog:
Polsintetične: heroin, kokain, crack
Sintetične: LSD, amfetamini, ekstazi
Marihuana, hašiš, THC
Morfin, amfetamin, ketamin
Mamilo
Mamila so snovi, ki z delovanjem na osrednje živčevje ublažijo bolečino, neprijetna občutenja, človeka omamijo ali uspavajo. Mamila so torej zgolj snovi, ki imajo omamni ali opojni učinek 
(npr. opij in njegovi derivati - morfin, heroin, kodein, metadon ...). Snovi, ki nimajo omamnih, ampak nasprotne učinke (poživitev, halucinacije ...) ne uvrščamo med mamila, temveč med psihotropne snovi.
Psihotropna snov
Psihotropne snovi so snovi, ki delujejo na človekovo duševnost oziroma povzročijo določeno duševno spremembo. Po mednarodni konvenciji o psihotropnih snoveh iz leta 1971 je psihotropna snov lahko naravna ali sintetična. Med psihotropne snovi uvrščamo kanabis (marihuano, hašiš), stimulanse (kokain, kofein, nikotin, amfetamin, metamfetamin, "ecstasy" ...) in halucinogene snovi (LSD, DMT, DOM, DET, PCP, meskalin, psilocibin ...).
Prepovedana droga
Prepovedane droge so vse tiste vrste mamil in psihotropnih snovi, katerih proizvodnja, promet in posest so z zakonom prepovedani, razen izjemoma v določenih primerih (npr. strogo nadzorovana uporaba v medicinske, veterinarske, raziskovalne namene).
Prekurzor (predhodna sestavina za prepovedane droge)
Prekurzorji so praviloma povsem legalne kemikalije, ki jih uporabljajo v kemični in farmacevtski industriji. Uporabljajo jih tudi pri nezakoniti proizvodnji (izdelavi ali predelavi) številnih vrst prepovedanih drog v ilegalnih laboratorijih. Proizvodnja in promet s prekurzorji sta v večini držav zaradi preprečevanja zlorabe pod strogim nadzorom. Prekurzorji oziroma predhodne sestavine se večinoma zlorabljajo kot neposredne surovine za izdelavo prepovedanih drog in postanejo sestavni del kemijske strukture nastalih snovi. Med prekurzorje pa uvrščamo tudi topila in reagente, ki jih uporabljajo v postopku izdelave prepovedanih drog kot pomožne kemikalije, zlasti pri izločanju, ločevanju, čiščenju oziroma končni obdelavi. Posamezne prekurzorje je možno nadomestiti tudi z drugimi podobnimi snovmi.
"Designer" droga
"Designer" droge so snovi, ki jih izdelujejo v laboratorijih in ne vsebujejo naravnih substanc. Učinki teh snovi so načrtovani (poživitev ali povzročanje halucinacij). Ker jih proizvajajo v ilegalnih laboratorijih, njihova sestava in vsebnost psihoaktivne snovi zelo nihata. Učinek na organizem je zato nepredvidljiv, zlasti zaradi pogoste nečistosti in prisotnosti številnih drugih nevarnih snovi. T.i. "designer" droge so snovi, ki nastanejo s spremembo strukture že znane in prepovedane droge s pomočjo kemičnih postopkov. Na ta način se "proizvajalci" izognejo zakonsko določenim ukrepom nadzora, obenem pa ohranijo ali celo povečajo učinek snovi na človeški organizem.
Narkomanija
Besedo "narkomanija" velikokrat napačno uporabljamo. Pogosto za "narkomane" označujemo posameznike, ki uporabljajo in so odvisni od katerekoli vrste prepovedanih drog. Pojem "narkomanija" je nastal v času splošnega prepričanja, da samo narkotiki (opij in njegovi derivati) povzročijo stanje odvisnosti. Danes poznamo številne vrste prepovedanih drog, ki ne spadajo v skupino narkotikov. Narkotiki so snovi, ki zmanjšujejo vzdražljivost živčnega sistema, v večjih količinah pa človeka omamljajo in mu jemljejo zavest. Namesto izraza narkomanija so se v zadnjih desetletjih bolj uveljavili izrazi, kot so odvisnost od prepovedanih drog ("drug dependence"), intoksikacija (občasna ali kronična zastrupljanja) ter toksikomanija.
Toksikomanija
Izraz "toksikomanija" označuje željo in potrebo po uporabi raznih snovi, ki vsebujejo strupe. S tem izrazom zajamemo najširšo paleto odvisnosti od prepovedanih drog. "Toksikoman" je torej oseba, ki je z dolgotrajnejšo in čezmerno uporabo postala odvisna od mamila ali psihotropne snovi (vključno z dovoljenimi) in so se pri njej zaradi tega razvile zdravstvene okvare in socialne težave. Težje oblike toksikomanije so uporaba opiatov (zlasti heroina), alkoholizem, odvisnost od številnih močnejših nedovoljenih psihotropnih snovi (kanabisa, LSD, kokaina, "ecstasyja" idr.), med lažje oblike toksikomanije pa spadajo odvisnost od nikotina, kofeina, teina in številnih blažjih zdravil. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 1963 izraz toksikomanija nadomestila s pojmom odvisnost od prepovedanih drog.
Odvisnost od mamil in psihotropnih snovi
Odvisnost od prepovedanih drog pomeni nepremagljivo željo ali potrebo po uporabi teh snovi. Odvisnost prisili posameznika, da si za vsako ceno priskrbi mamilo ali psihotropno snov. Pogosto odvisnost vodi tudi k stalnemu povečevanju določene količine snovi, ki jo posameznik zaužije. Odvisnost je lahko psihična ali fizična.
Psihična odvisnost je značilna za jemanje vseh vrst mamil in psihotropnih snovi. Kaže se kot močna čustvena in duševna potreba ("drive") po zaužitju mamila ali psihotropne snovi. Je blažja od fizične odvisnosti in je značilna za začetne faze odvisnosti oziroma za določene psihotropne snovi (npr. halucinogene). Prenehanje jemanja psihotropne snovi v primeru psihične odvisnosti ne povzroči abstinenčnih težav, temveč le neustavljivo željo človeka po nenavadnih doživetjih, ki mu jih nudi snov, če mu je ta na voljo.
Fizična odvisnost se ne pojavlja pri jemanju vseh vrst mamil in psihotropnih snovi, temveč le pri nekaterih, kot so npr. opiati in njihovi derivati (heroin). Kaže se kot stanje prilagoditve telesa na snov. Značilnost fizične odvisnosti je abstinenčna kriza, ki se pojavi po prekinitvi jemanja snovi in povzroči zlasti hude telesne bolečine. Snov povzroči neprijetne in včasih tudi nevarne odzive v presnovi odvisnika. Stanje fizične odvisnosti spremlja povečana toleranca oziroma odpornost do snovi.
Toleranca
Toleranca (odpornost do snovi) jee mamil in psihotropnih snovi. Za toleranco je značilno zmanjšanje učinka pri ponovljenem zaužitju enake količine snovi. To pomeni, da je potrebno zaužiti večjo količino snovi, da bi dosegli enak učinek. Toleranca se pojavlja po krajši ali daljš pojav, ki spremlja odvisnost od večini uporabi snovi in je značilni znak odvisnosti od mamila ali psihotropne snovi.
Abstinenčni sindrom ali "kriza"
Abstinenčni sindrom je splet telesnih in duševnih znamenj, ki nastopijo, ko začne mamilo ali psihotropna snov izginjati iz organizma. Abstinenčne težave izginejo, če odvisnik dobi v telo snov, od katere je odvisen. "Kriza" torej predstavlja skupino različnih znakov, ki se pojavijo po delnem ali popolnem prenehanju jemanja snovi, uporabljenih v daljšem časovnem obdobju in v visokih odmerkih.
Vrste odvisnosti:
- TELESNA
- DUŠEVNA
- OBOJE HKRATI, kar je še najpogostejši pojav
Do telesne odvisnosti pride takrat, ko se telo navadi na drogo. Najprej telo absorbira prvo dozo, in že si zaželi tudi nadaljevanja, čim učinek prejšnje doze ponehuje in se popolnima razblini.
Naslednji korak pa je že usoden, saj pri večini, tudi tako imenovanih nedeljskih uživalcih" povzroči želeno in iskano ugodje, vendar pa se rok trajanja že malo skrči, ali pa mora biti odmerek večji!
Telesna odvisnost je že na pragu vašega življenja, odnosno se z vsako nadaljnjo povečano dozo približuje konec tvojega življenja!
To stalno povečevanje doze, ki jo želi in zahteva vaše telo imenujejo tudi porast tolerance in je največkrat VZROK SMRTI, kar lahko dnevno berete v časopisih.
Ko pa uživalec, ki je telesno odvisen od droge, telesu prilagojenega odmerka ne dobi več, ko mu je usahnil vir dohodkov ali je vzrok drugje, pa nastanejo resnično velike težave. Nastopi namreč ABSTINENČNA KRIZA, za katero pravijo nekateri, ki so ta" pekel" preživeli, da je nekaj najhujšega, kar se mlademu človeku lahko zgodi!
Pri abstinenčni krizi se najprej pojavi nemir, nespečnost, bolečine v mišicah, driska, slabost, bruhanje, ... Odvisnik ima široke zenice, kurjo polt, mrzlico in se poti. To traja toliko časa, da se telo popolnoma prečisti. Odvisnik je torej težek bolnik in od njega ter od njegove trdne volje je odvisno, ali bo še segel po mamilih. Še veš težav, ki so tudi bolj resnejše narave pa je z
DUŠEVNO ZASVOJENOSTJO , kajti za njo tičijo veliko globlji problemi. Droga je namreč nadomestilo za neizpolnjene želje in zahteve, pomanjkanje samozavesti, beg pred neprijetno resničnostjo."Pomaga" jim vzpostavljati porušeno duševno ravnotežje, prežene občutek osamljenosti, dolgočasja, tesnobe. Vse to je le navidezno, saj v resnici droga duši in preprečuje vsako željo po tem, da bi omenjene stiske v resnici odpravili.
Vzrokov za uporabo drog je več. Uporabniki psihoaktivnih snovi izvirajo iz sicer urejenega okolja, družine, kjer pa prevladujejo porušene komunikacije - osebnost odrašča in se razvija v t.i. pogojih čustvene avitaminoze. Za nastanek odvisnosti je dostikrat odločilna oralna razvojna faza - primanjkljaji v obdobju, ko otrok vse vsebine in izkustva vnaša vase "skozi usta". Nekdo, ki je moten v tej fazi osebnostnega razvoja, tudi kot odrasel človek v obdobju čustvene krize in osebnostne stiske rešitev išče z jemanjem psihoaktivnih snovi in si poskuša pomagati na nekonstruktiven način. Posameznike, ki so doživeli travme v oralnem razvojnem obdobju, v psihologiji označujemo za depresivno strukturirane osebnosti. Ena od ključnih lastnosti takih osebnosti je nizko samospoštovanje, nizko vrednotenje samega sebe in hkratno poveličevanje vrednosti drugih in njihovih težav. Značilna je zavrta agresivnost, oz. je ta usmerjena proti samemu sebi, češ, saj tako nisem nič vreden. Izražena avtoagresivnost oziroma destruk tivnost pa se lahko kaže tudi v prevelikem uživanju katerekoli psihoaktivne snovi (samomor na obroke).
Tudi genetski faktorji naj bi bili zelo pomembni pri nastanku odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Nekateri uporabniki drog naj bi bili predisponirani k impulzivni uporabi psihoaktivnih substanc zaradi pomanjkanja nekaterih transmiterskih snovi v centralnem živčnem sistemu. Odkritje endogenih opioidov (endorfinov), ki se sproščajo ob ekstremnih psihofizičnih obremenitvah (avto doping), kaže na morebitno upravičenost te domneve.
Kako jih uporabljamo?
Uporaba drog je zahrbten, uničujoč proces. Začne se z eksperimentiranjem in jemanjem drog zaradi druženja. Nadaljuje se z namenom, da učinki droge vplivajo na posameznikovo počutje in vedenje. Ko droga preide v navado, pa postane osrednje gibalo življenjskega sloga.
Odvisnost je bolezen, ki prizadene naše telo, razumsko in čustveno stanje, duhovnost ter odnose z drugimi. Je samopovzročena poškodba centralnega živčnega sistema, ki ob kontinuirani uporabi psihoaktivnih snovi povzroči nepovratne spremembe centralnega živčnega sistema, kar vodi v spremenjeno vedenje, doživljanje in čustveno odzivanje odvisnikov.
1. Eksperimentatorji
Mladostnike v prvi poskus droge žene radovednost in hlepenje po novostih, novih izkušnjah, samopotrditvi in lažji socializaciji ali pa uporniško vedenje do avtoritet. Uporabnik si poišče novo družbo, vrstniki pa mu veliko pomenijo.
2. Socialna raba
Droga se uporablja v raznih okoliščinah, predvsem zaradi občutka sprejetosti, enostavnejše in prijetnejše socialne adaptacije. Vedenjskih in psihičnih motenj uporabnik in okolica ne zaznata. Uporabnik posega po novih drogah, jih kupuje, uporablja pa jih le ob koncu tedna. Pred starši, učitelji in staro družbo skuša ohraniti staro podobo, med uporabniki drog pa se povsem spremeni. Pojavijo se prvi znaki nemotiviranosti.
3. Instrumentalna raba
V tej fazi posameznik drogo uporablja zaradi užitka ali stresa. Pri hedonističnem načinu gre za iskanje ugodja, sproščenosti, pri kompenzacijski rabi pa skuša uporabnik lažje preživeti stresno situacijo in prebresti neprijetna čustva.
4. Habitualna faza
Posameznik drogo uporablja vse večkrat, pojavijo se tudi znaki bolezenske odvisnosti. Kontrole nad količino uporabljene droge ni več in uporabnik izgubi samonadzor. Droga mu uravnava življenje. Čustveno stanje se po učinku droge ne normalizira, ampak se pojavi depresija, motnje koncentracije, spomina, nemir. Opazimo prve odtegnitvene znake
5. Kompulzivna faza (obsedenost z drogami)
To pomeni, da ima uporabnik vzpostavljen odnos le še z drogo, obseden je z njo. Nadzor nad drogo ni uspešen, zato njegovo samospoštovanje pada, pojavijo se tudi razmišljanja o samomoru. Pogosti so preveliki odmerki droge in flash-back stanja.
6. Odvisnost
Odvisnik ni navajen le na drogo, je tudi sebičen, osebnostno spremenjen, agresiven, obupan in depresiven hkrati; izgubljen nadzor nad seboj skuša nadomestiti tako, da nadzira druge.
Ecstasy kot droga
Učinki MDMA se pojavijo 20-60 minut po zaužitju in dajejo občutek sproščenosti, zanosa, sreče, ljubezni, umirjenosti, zadovoljstva, topline, zmanjšanja notranje napetosti in tesnobe. Preženejo strah, olajšajo komuniciranje, dvigujejo samozavest.
Posebej je droga nevarna za tiste z visokim krvnim tlakom, srčnimi boleznimi, sladkorno boleznijo, astmo, epilepsijo in depresijo. Odvisnosti sicer ne povzroča, vendar pa je potrebno premagovati skušnjavo po ponovnem jemanju, predvsem preveč naenkrat, saj pri večjih odmerkih učinki postanejo preveč nepredvidljivi.
Ecstasy je predvsem nevaren, ker zvišuje telesno temperaturo.
Zaradi vseh teh učinkov je razumljivo tudi vožnja pod vplivom ecstasyja prepovedana, saj daje občutek večje sposobnosti vožnje (povečanje samozavesti) in posledično večje tveganje, kar pripelje do nesreč. Tudi po prenehanju delovanja droge je vožnja nevarna zaradi utrujenosti.
SLA PO DROGI JE TAKO MOČNA, DA SI ODVISNIK ŽIVLJENJA BREZ DROGE SPLOH NE MORE PREDSTAVLJATI!!
Zakaj uporabljamo droge?
Zaradi:
slabega počutja
lažjega prenašanja bolečin
travm
nasilja
zlorabe
izgubljenosti, osamljenosti, žalosti
.
Zadnja sprememba: Sobota 24 januar, 2009 20:26:11 CET