Zdravila

Zdravilni pripravki so proizvodi, ki jih v določenih količinah, na določen način, uporabljamo pri ljudeh in pri živalih, zato, da zdravimo, ugotovimo, preprečimo ali zatremo neko bolezen.
To so magistralni in galenski pripravki, ter gotova zdravila določene sestave in oblike. Pripravljeni so za čim prikladnejšo uporabo in čim boljši terapevtski učinek. Vsebujejo eno ali več zdravilnih učinkovin  in praviloma tudi pomožne snovi.

Zdravilne učinkovine, pomožne snovi ter konzervnsi, ki se uporabljajo za izdelavo zdravilnih pripravkov, morajo ustrezati predpisom farmakopeje. Če pa v farmakopeji ni predpisov, morajo ustrezati drugim veljavnim predpisom. Zdravilni pripravki morajo biti izdelani tako, da ostanejo pri embaliranju, prenašanju in shranjevanju nespremenjeni in da ohranijo nezmanjšano terapevtsko vrednost. Na novo izdelavo zdravilo ne sme škodovati ovojnina, prav tako pa ne, tudi pribor ali materijal, ki se uporablja pri postopku izdelave zdravila.

OBLIKE ZDRAVIL

plinasta: inhalacije, pršila

trdna: praški in posipala, granule, kapsule, tablete, svečke

tekoče: - koloidne disperzije,

             - grobe disperzije: - emulzije

                                           - suspenzije

             - mulekularne disperzije

poltrdne: mazila

 IMENA ZDRAVIL

Razumevanje poimenovanja zdravil pomaga pri branju oznak na zdravilih. Vsako zaščiteno zdravilo ima najmanj tri imena:

• kemijsko ime
• mednarodno nelastniško ali generično ime
• lastniško ime (zaščitena znamka)

Kemijsko ime opisuje atomsko oziroma molekulsko zgradbo učinkovine. Čeprav kemijsko ime zelo natančno opredeli učinkovino, je običajno preveč zapleteno, da bi ga splošno uporabljali. Kemijska imena uporabljamo samo pri nekaterih enostavnih anorganskih spojinah, kot je na primer natrijev bikarbonat.

Generično ali mednarodno nelastniško ime novim spojinam podeli posebna mednarodna komisija. Lastniško ali tovarniško ime izbere proizvajalec zdravila, odobri pa posebna državna komisija. Proizvajalci si prizadevajo, da bi bila imena njihovih zdravil kratka in lahko zapomljiva za zdravnike in bolnike. Zato so lastniška imena pogosto pomensko vezana na uporabo zdravila. Na primer Diabinese® zdravi diabetes, Aknoten® pa akne.

Generična zdravila morajo imeti enake aktivne sestavine kot originalno zdravilo in te sestavine se morajo absorbirati v bolnikovo telo z enako hitrostjo in v enakem obsegu kot iz originalnega zdravila. Izdelovalec generičnega zdravila mu lahko dodeli tudi svoje lastniško ime, če misli, da ga bo pod svojim imenom laže uveljavil v uporabi kot z generičnim zdravilom.

IZVOR ZDRAVIL

•sintezna kemikalija,
•ekstrakt rastlinskega ali živalskega izvora
•produktgenetiskegainženiringa

ZDRAVILO VSEBUJE

•eno ali več snovi

•z zdravilnim učinkom

•excipients

•stabilizatorji

•topila

DOLOČANJE BIOLOŠKE UPORABNOSTI

Pri določanju biološke uporabnosti raziskujemo metode in vivo in in vitro. Razpoložjive zdravilne učinkovine na mestu delovanja se da določiti le v izjemnih primerih. Praviloma se določa koncentracija zrdavilne učinkovine v telesnih tekočinah največkrat v krvi.

Biološka uporabnost:

- absolutna - dobimo, če primerjamo koncentracijo v krvi, po peroralni aplikaciji s koncentracijo učinkovine po standardu

- relativna - dobimo, če primerjamo našo tableto z neko drugo standardno tableto

Merila:

- max koncentracija

- čas, ki je potreben za to koncentracijo

- površina pod krivuljo

 

UČINEK DELOVANJA ZDRAVIL

Vsak bolnik lahko na zdravilo reagira drugače. Za enak učinek običajno potrebujejo močnejši bolniki večji odmerek zdravila kot slabotnejši. Novorojenčki in starejši bolniki presnavljajo učinkovine mnogo počasneje kot ostali bolniki. Ledvični in jetrni bolniki se tudi močneje odzivajo na zdravila, ker se ta počasneje izločajo iz njihovega organizma.

Običajni ali srednji zdravilni odmerek vsake nove učinkovine določijo z laboratorijskimi poskusi na živalih in s kliničnim testiranjem na ljudeh. Vendar je zamisel povprečnega odmerka podobna zamisli ena številka za vse v oblačenju; precejšnjemu številu oseb se povprečni odmerek dokaj dobro prilega, nobenemu pa popolnoma. 

UČINKOVITOST IN VARNOST

Dva glavna cilja razvoja zdravila sta učinkovitost in varnost. Ker lahko vsa zdravila tako pomagajo kot tudi škodijo, je njihova varnost relativna. Kolikor večja je njegova terapevtska širina oziroma kolikor širši je razpon med običajno učinkovitim odmerkom in odmerkom, ki povzroči hude stranske učinke, toliko varnejše je zdravilo. Če je že običajni zdravilni odmerek toksičen, ga zdravnik ne bo uporabil, kadar zdravljenje z njim ni nujno potrebno in je na razpolago varnejše zdravilo.

Najboljše je učinkovito in povsem varno zdravilo. Takšni so na primer penicelini.

MEDSEBOJNO UČINKOVANJE ZDRAVIL

Pri sočasnem jemanju več zdravil lahko pride do njihovega medsebojnega učinkovanja in celo izboljšanih ali neželenih učinkov. Delovanje je lahko boljše ali pa se neželeni stranski učinki stopnjujejo ali postanejo številnejši. Do medsebojnega delovanja lahko pride tudi pri sočasnem jemanju zdravil na recept in zdravil v prosti prodaji. Zato mora zdravnik ob predpisovanju določenega zdravila vedeti, katera zdravila bolnik že jemlje (saj se bolnik lahko hkrati zdravi še pri drugem zdravniku), oziroma mora bolnik vsa svoja zdravila nabavljati v isti lekarni, da bi bil na možnost medsebojnega delovanja lahko pozoren farmacevt v lekarni.

SIGNIRANJE

 

	MAGISTRALNO ZDRAVILO	LASTNIŠKO ZDRAVILO
IME LEKARNE, NASLOV, TELEFONSKA ŠTEVILKA	+	+
IME UPORABNIKA	+	+
IME FARMACEVTA	+	+
DATUM IZDELAVE	+	-
ROK UPORABE	+	-
NAVODILO ZA UPORABO	+	+

 

 

OPOZORILNE SIGNATURE

Kadar je potrebno damo na zdravilo še opozorilno signaturo, npr.:

- shranjuj v hladilniku

-vzeti na prazen želodec

- prepovedano jemati z alkoholom

- zdravilo močnega učinka

 

---